Prostovoljno gasilsko društvo Mežica
Na pobudo upravitelja Rudnika Mežica, ki je takrat pripadal družbi BBU so v nedeljo 16.oktobra 1898 na Poleni ustanovili Freiwillige Bergwerks Feuerwehrverein Miss.
Društvo je ob ustanovitvi štelo 40 članov. Prvi predsednik je bil Tomas Färber, ki je to funkcijo opravljal vse do leta 1931. Člani društva so lahko bili somo moški zaposleni pri rudniku. Društvo, ki je bilo prvenstveno ustanovljeno za potrebe podjetja, je imelo dva pododdelka v Žerjavu in v Podpeci.
Ena najpomembnejših nalog društva, že od same ustanovitve, je bilo novačenje novih članov. Že leto dni po ustanovitvi je društvo štelo 102 člana. Takrat je pristopilo k Gasilski zvezi Pliberk v Deželno gasilsko zvezo Celovec.
V drugem letu obstoja je društvo ustanovilo svojo pihalno godbo. Ta se je kasneje razvila v Pihalno godbo rudnika Mežica. V okviru društva pa je deloval tudi reševalni oddelek desetih gasilcev z zdravnikom na čelu. Leta 1904 so postavili na Poleni gasilski hram oziroma orodišče za shranjevanje orodja in opreme. Društvo je bilo zelo dejavno. Skrbeli so za nabavo in vzdrževanje opreme, za izobraževanje in usposabljanje svojih članov, poleg tega pa so organizirali različne prireditve v kraju in na njih tudi množično sodelovali.
Po prvi svetovni vojni, med katero je delovanje društva zamrlo, se je društvo prvič preimenovalo in sicer v Prostovoljno rudniško gasilsko društvo Mežica in tako dobilo prvič tudi slovensko ime.
Število članov je hitro naraščalo. Leta 1923 jih je bilo že 160. Takrat smo v Mežici dobili tudi prvi vodovod in z njim tudi hidrante, ki so bili predani v oskrbo gasilcem.
Prva motorna brizgalna je prišla v Mežica leta 1929, štiri leta za njo pa še prvi gasilski avto. Gasilci so imeli največ dela ob velikih poplavah leta 1926 in 1934. Pred vojno pa so dobili tudi prve dihalne aparate in plinske maske.
Med drugo svetovno vojno je upravljanje društva prevzel okupator. Število članov je naraslo preko 200. Da bi se izognili vpoklicu v nemško vojsko so mnogi rudniški delavci vstopili med gasilce. Leta 1944 je društvo dobilo gasilski dom, dva avtomobila in motorno brizgalno in bilo za takratne čase odlično opremljeno.
Po končani vojni se društvo že tretjič preimenuje in sicer v Industrijsko četo Rudnika Mežica. Leta 1951 postanejo člani društva tudi krajani, ki niso zaposleni v rudniku. Leto kasneje se prične delo z mladino, leta 1953 pa pristopijo tudi prve ženske.
Leta 1955 se je iz vrst društva izločila »Rudniška reševalna četa«, ki je prevzela reševanje ob nesrečah v rudniku. Gasilsko društvo ji je takrat odstopilo nekaj opreme in izolirnih dihalnih aparatov.
Gasilci se bodo še dolgo spominjali leta 1958, ko se je v Peci smrtno ponesrečil poveljnik društva Jože Šegel in kateremu so tam tudi zgradil spomenik h kateremu vsako leto organiziramo spominski pohod.
Velika večdnevna akcija je bila potrebna leta 1961, ko je veliki ujmi sledila katastrofalna poplava. Dve leti kasneje je Rudnik društvu kupil orodni gasilski avto, prvič z vgrajeno cisterno za prevoz vode. Leta 1969 je bila na Poleni velika vseslovenska proslava ob 100. obletnici gasilstva na Slovenskem in 70. obletnici ustanovitve društva. V letih 1974 in 1975 sta bila na območju med Mežico in Žerjavom dva katastrofalna gozdna požara, ki ju je gasilo več sto gasilcev, vojakov in krajanov.
V obdobju, ki je sledilo, je društvo doživljalo enega od težjih obdobij v času svojega obstoja. Zaradi težav v katere je zašel Rudnik Mežica, je društvo izgubilo finančne osnove za delovanje. Leta 1978 je Rudnik odkupil stanovanjsko hišo v Mežici in vanjo prestavil prostore HTV in gasilski dom. Dve leti kasneje se je društvo odcepilo od Rudnika Mežica in se preoblikovalo v krajevno društvo z imenom Gasilsko društvo Mežica. S sredstvi, ki jih je prispeval SIS za požarno varnost se je neustrezna stanovanjska hiša dogradila in preuredila v gasilski dom, ki je bil dokončan 1983.
Sledila so leta razcveta. Društvo je nabavilo tri nova gasilska vozila in več sodobne gasilsko reševalne opreme. Ponovno je naraslo število članov, ki je pred tem močno upadlo. Naše enote so se na različnih tekmovanjih po Sloveniji odlično uvrščale. Desetina članov je bila leta 1989 prvak Republike Slovenije, desetina veteranov pa v letih 1996 in 1998 zmagala na državnem prvenstvu. V letu 1984 so se člani društva povezali z gasilskim društvom iz Vogrč v sosednji Avstriji. Rezultat tega sodelovanja so vsakoletne skupne vaje obmejnih gasilskih društev, imenovane »Na meji brez meje«.
Z razpadom Občine Ravne je leta 1996 nastala Občina Mežica, s katero je društvo sklenilo pogodbo o izvajanju javne gasilske službe na področju občine. Društvo pa še vedno skrbi tudi za požarno varnost v podjetjih, ki so nastala iz nekdanjega Rudnika Mežica.
V zadnjih desetih letih je društvo nabavilo tri nova sodobna gasilska vozila. Težje je z nabavo druge gasilne in reševalne opreme. Razvoj je prinesel veliko novosti in s tem tudi veliko kakovostne in drage opreme, brez katere si uspešnih intervencij dandanes ne moremo več predstavljati.
Težave koroškega gospodarstva se še kako občutijo na delovanju društva. Največji problem je upadanje števila aktivnih članov. Zaposleni člani imajo težave z delodajalci. V splošnem upada zanimanje za prostovoljno delo, ker pač ne prinaša zaslužka. Ljudje v naših krajih pa si vedno težje zagotavljajo življenjsko eksistenco.
Gasilsko društvo je vsa leta od 1955 dalje delovalo v okviru gasilske zveze, ki je večkrat spremenila ime, danes pa se imenuje Gasilska zveza Mežiške doline. V zvezo so povezana društva naše doline z namenom, da s skupnimi močmi uspešno posredujemo v nesrečah, ki nikoli ne počivajo.
Naše društvo letos praznuje 110. obletnico delovanja in upamo, da bo, v naše dobro in dobro naših otrok, še dolgo in z uspehom skrbelo za požarno varnost v našem okolju in poživljalo dejavnost našega lepega kraja.
